Pri pisanju za otroke sem sproščena

Slavica Remškar je dolgoletna sodelavka Mladinske knjige. Svojo zgodbo je začela kot lektorica in avtorica, leta 1995 je postala urednica revije Ciciban, tri leta pozneje pa se je podpisala kot odgovorna urednica Cicibana in Cicidoja. Je avtorica treh obsežnih antologij, uredila je veliko glasbenih in pravljičnih zgoščenk in slikanic za  prilaganje revijam, v uredništvu učbenikov je izšlo pet didaktičnih kartonk s slikopisi za prvo branje ... Zadnja slikanica, ki je nastala pod njenim peresom, je didaktična slikanica, namenjena otrokom od 3. do 7. leta, z naslovom Je uganka – težka ni! V njej se skriva 22 hudomušnih ugank in rešitev, ki prinašajo presenečenje in smeh. 

Koliko časa že sodelujete z Mladinsko knjigo Založbo in na kakšen način?

​Dolgo, več kot tri desetletja. Pri Mladinski knjigi sem bila najprej lektorica in avtorica, od leta 1995 urednica revije Ciciban, po letu 1998 odgovorna urednica Cicibana in Cicidoja. Objavljala sem črtice, pesmi, uganke, priredbe ljudskih pravljic, kratka dramska besedila, slikopise … Pogosto sem pisala  'po naročilu' – po tem, ko smo sodelavke urednice skupaj ugotovile, česa nam za posamezno številko revije manjka. Sem avtorica treh obsežnih antologij, uredila sem veliko glasbenih in pravljičnih zgoščenk in slikanic za  prilaganje revijam, v uredništvu učbenikov je izšlo pet didaktičnih kartonk s slikopisi za prvo branje ...

Kaj vam je pri vašem delu najpomembnejše? V čem najbolj uživate?

Ko urejam tuja besedila in ko pišem svoja, so mi za svetilnik prastara načela dobrega jezikovnega sloga: jasnost, jedrnatost,  natančnost, živost in primernost (žanru, govorni situaciji, naslovniku …). Všeč mi je, ko besedila, ki sem jih uredila, priredila ali napisala, otroci pozorno poslušajo, jih berejo z velikimi očmi in s smehom. Tak odziv so doživele slikanice Čarovničin dvorec, Palček Bradica in Izidor ovčice nosil, zbirka priredb bolgarskih ljudskih pravljic Petelinček Kratkorepec, zbirka Je uganka – težka ni.  Pa tiste tri debele antologije, seveda! Vse najboljše, Ciciban, Cicido, Ciciban, dober dan ter  Medvedi in medvedki. Vem, da so pomembne, ker zgoščeno prikažejo dragocenost zakladov Mladinske knjige.

Kako so na vas vplivale izkušnje in pot, ki ste jo prehodili na Mladinski knjigi kot odgovorna urednica revij Cicido in Ciciban?

V uredništvih revij, leposlovja in učbenikov, pri delu z različnimi avtoricami in avtorji sem odraščala in se učila. Učila sem se o leposlovju in ilustraciji, o glasbi, o družbi, naravi, tehniki … Skupaj z otroki, za katere sem urejala reviji, sem se učila preprostega in natančnega razlaganja ter pozornega poslušanja. Hvaležna sem za bogastvo in globino izkušnje.

Kakšno se vam zdi vaše delo – delo avtorice besedil za najmlajše?

Nekaterim pišočim je vseeno, za koga pišejo. So ista oseba, ko pišejo leposlovje za otroke ali za odrasle. To je gotovo zelo lepo. Žal nisem tako celovita. Pri pisanju za otroke sem sproščena. Kadar pišem za odrasle, pa me je strah, kaj bom izvedela, na katere zidove v sebi bom naletela. To ne pomeni, da je za otroke lažje pisati. Je pa veselo, ker sem tu s sabo v območju igre. Sama sebi začudeno razlagam osnovne reči.

Kako pomembno je branje že v zgodnjem otroštvu (že pred vstopom v šolo in potem v osnovni šoli)?

Prav takrat je najpomembnejše!

Pa vaši trenutni projekti? V kaj vlagate svoj čas?

Urednik Žiga Kosec me podpira pri piljenju pravljic za nastajajoči letnik Cicibana in Cicidoja. Urednica Irena Matko Lukan je v letošnji  leposlovni program uvrstila slikanico Tri srebrne žličke. Ilustrira jo Tanja Komadina, s katero že imava tri skupne slikanice. Videla sem skice, videla sem prve ilustracije. To bo prelepa knjiga! Res imam srečo. Srečo imam tudi s ciklusom kratkih zgodb o dve/triletnem Inaju, ki izhaja z ilustracijami Polone Lovšin v letošnjem letniku Cicidoja. Polona upodablja  Inaja in njegove odrasle z mehkim liričnim realizmom, v barvah in svetlobi Vipavske doline. Upam, da bo našla čas za ilustriranje vseh zgodb, mogoče izidejo tudi v knjigi.

Valentini Praprotnik, urednici učbenikov, sem pred kratkim oddala različno zabavno gradivo za učenje branja. Če bo kaj izbrala, mi bo všeč, saj bova spet skupaj delali. Urejam svoje avtorske priredbe ljudskih pravljic za mlade odrasle. Pišem realistične črtice o predšolski Lenci in o šolarki Heleni.

Kaj pa prosti čas? Čemu se najraje posvečate?

Rada se pogovarjam v dvoje – z možem in hčerko, s sestrama, s prijateljem in prijateljicami. Hodim po gozdu, ob rekah, ob morju. Rastline gledam in se o njih tudi učim. Moj prosti čas  pa je poln tudi mojega najljubšega dela: branja, pisanja, urejanja.

Kaj bi sporočili otrokom današnjega časa?

Naj grejo ven – na dvorišče, v park, v gozd. Naj grejo v družbi vrstnikov, brez odraslih. In brez igrač, brez športnih pripomočkov, brez telefona.  Včasih  pa naj poskušajo biti kar sami. Sami s sabo. Ali sami s knjigo.